Šivana darilna vrečka

Včeasih je tako, da rabiš tik pred zdajci zaviti darilo, pa v hiši ni primernega papirja ali pa je darilo res zelo neugodne oblike. Recimo oktoglo in ploščato. Ko se sama znajdem pred tako prizkušnjo, vzamem ostanke blaga in šivalni stroj.

To se mi je zgodilo tudi pred tokratnimi prazniki. Zaviti sem morala rojstnodnevno darilo v času, ko sem imela doma le novoletni ovojni papir in stvar je bila, kot rečeno, okrogla in ploščata. V pol ue je nastal zgornji paketek, z dvema rabljenima gumboma in obšitimi robovi.

O zadovoljstvu prejemnika pa še poročam ...

Vojaška uniforma

Moj starejši že nekaj časa fantazira samo o vojakih in o tem, kako bo tudi on vojak. Ko seje ponudila priložnost, je bilo torej jasno, da mu moram sešiti vojaško majico, slučajno pa so zraven nastale še vojaške hlače.

Novembra so imeli pri malemzmaju#1 mesec poklicev. Peljali so jih v šolo, povabili gasilce, policaje, poklicno smučarko, ... Nazadnje so otrokom naložili nalogo, da narišejo, kaj bi radi počeli. Ostali so risali gasilce in učiteljice, naš mali je narisal 'bojevnika s pištolo'. Sicer sem proti temu, da sanja o kakršni koli prihodnosti, ki vključuje orožje, a zdi se mi, da mu sedaj ne morem kar vzeti sanj. Skratka, že nekaj časa sem se igrala z mislijo, da bi mu naredila oziroma kupila vojaško uniformo.

Lekcija: Vojaške hlače morajo imeti dovolj globoke žepe, da lahko vanje vrtakneš vodno pištolo.

Obletala sem kar nekaj trgovin in v nobeni nisem dobila nobenih vojaških hlač ali česa podobnega, zato pa se mi je nasmehnila sreča v trgovini z blagom. Našla sem kamuflažni jersey, zraven pa sem vzela še kosmaten sweat za hlače.

Po krojih Mushroom - modificiran (16/4/2014) in Star Man (11/6/2014) iz moje trenutno najljubše revije Ottobre sta nastali majčka in hlače.

Majic sem sedaj naredila že toliko, da ni bilo posebnosti. Nov je le ovratnik, nek polpuli, ki sem ga zrisala sama. 5 cm visok, 80% ožji od izreza, 75% pri vrhu. Čez glavo gre super, je pa res, da ima naš pikec drobno glavico.

Hlače so bile večji podvig. Na slednjih sem se prvič poskusila tudi z žepi - sicer skoraj umrla, ampak otrok je srečen. To je glavno. Buckanja je bilo tokrat precej več kot običajno in naj me vrag pocitra, če mi je jasen smisel lažnega šlica (ki sem ga tako ali tako naredila narobe), ampak zato pa ni bilo likanja, ker na takem materialu ne bi imelo prav nobenega smisla. Določeni šivi niso obležali čisto, kot bi si želela - zaradi predebelega materiala, a vseeno. Sem pa pozabila s flizelinom podložiti del žepov, ki so iz jerseyja - to res ni fino.

Je pa fino to, da se otrok skoraj noče več sleči. Razen, ko gre na sneg. Takrat se sleče, ker je bila prvi dan cela drama, saj se majčka zmočila in jo je zato moral za dve uri sleči. Kaže, da bo treba narediti še eno (dobro, da vedno kupim preveč blaga), sicer je v pranje sploh ne bo hotel dati.

Specialna kapica

Malizmaj#2 je po enem mesecu kašljanja dobil vnetje ušes in čas je bil, da dobi toplejšo kapo. Ker je obseden z racami, sem mu hotela narediti racmana, a mala šobica je čitno pokazala, da račka ne bo sprejeta, da mora biti sovica, kot doslej.

In ja, vem. Vnetje ušes nima nobene zveze s tem, koliko na toplem ušesa so. Ampak ko ti otrok celo not nori in joka, imaš pač takoj slabo vest, saj je imel prej definitivno prehodno in ne zimsko kapico.

Nauk projekta: če otrok hoče sovo, pač dobi sovo.

Skratka, nastala naj bi raca. Racak. Kombinacija besel, rjavkaste in zelene. ko je bila osnovna kapica končana, sem ji dodala še krilca za čez ušesa in malemu razložila, da bo dobil račko, se je skujal, kot se zna samo on. "Sova, u uu", je bilo vse, kar je imel na to temo povedati. Zato je raca dobila velike oči.

Sicer je sedaj videti bolj kot Keroro Gunsou, ampak ni tako pomembno, malizmaj#2 je še vedno zelo ljubek z njo.

Vreča za Dedka Mraza

Silvestrovo je bilo za mojo družino vedno čas druženja, hrane in odvijanja daril. Vsako je moralo biti lično zavito, tudi najmanjša, da smo odvijali tudi do dve uri. V zadnjem času pa me je začelo moriti, da na ta način proizvedem opreveč smeti, zato sem se letos odločila za novoletne vreče.

Ideja je v bistvu prišla s Pinteresta, nanjo pa sem naletela lani, ko sem imela čas in sem vse povprek iskala ideje za praznične dni. No, za šivanje ga je vseeno zmanjkalo, letos pa sem se odločila, da je to, to. Sicer sta otroka glavno darilo dobila skupno, a za vse tiste ostale drobnarije so se vreče super obnesle.

Nauk projekta: Ko šivaš za otroke, morajo pri tem sodelovati.

Vreče same so seveda zelo preproste. Žakelj iz platna, ki se mi je valjal iz neursničenega projekta že kako leto, zlena aplikacija pa je nastala iz jerseyja, ki je ostal po prvih dveh majčkah, ki sem jih kdaj sešila. Nekoliko bolj tečne so bile črke. Ker so aplikacije nastalaje v noči, ko je malizmaj#2 vstajal vsakih 20 mint zaradi (kot se je izkazalo kasneje) vnetja ušes se mi jih res ni ljubilo printati in prerisovati, sem uporabila flike za aplikacije, ki sem jih enkrat v Tschibo programu vzela v Sparu - na zadnji strani so imele folijo, na katero sem brez težav risala s flomastrom. Malo so vegaste, ampak saj otroka tega še dolgo ne bosta opazila ;)

Šarastih gumbov imam doma vsaj za kako kilo, po tem, ko sem enkrat malce podivjala v Tediju. Za svojo vrečo je malizmaj#1 izbral gumbe sam in bil posebej ponosen na velikega pink svetlečega, ki ga je našel. Seveda bi bilo 20 gumbov na vsako vrečo tudi zelo zabavno šivanje, a k sreči sem ugotovila, da zna moj šivalni stroj šivati tudi gumbe. Tako je bilo potrebno samo vozlanje nitk na zadnji strani vreče, ostalo je uredil stroj kar sam. Juhej!

Zadeva se je super obnesla pri otrocih, zato sem se odločila, da jih drugo leto dobiva še mami in oči. Letos je imela mami pod smrekico tako ogromen paket, da bi moral biti žakelj res zelo velik, to pa bi za prihodnja leta postavilo precej nerodne standarde.