Žižola

Čeprav je Dragi prejšnji konec tedna zažugal, da vsaj dve leti ne misli več saditi (kopati jam), smo ta vikend vseeno spet sadili: španski bezeg, navadni bezeg in žižolo. O slednji nama ni kaj dosti jasno, razen tega, da ima fine plodove, večina pa niti plodov ne pozna. Torej je čas za izobraževanje.

Nezrele žižole (Vir: Wildlife Growers Fruit Tree Nursery)

Žižola oz. navadni čičimak, izvira s Kitajske. Drevo lahko zraste tudi do 10m (ojej, sadilna lokacija vsekakor ni bila pametno izbrana, saj bi v tem primeru metalo senco na figo) in je odporno na sušo in zimske nizke temperature.

Med majem in avgustom cveti, v našem podnebju pa naj bi dozorel oktobra, čeprav upam, da bo to na naši lokaciji vseeno malo prej. S plodovi sva se prvič in zadnjič srečala kaki dve leti nazaj na nekem obisku. Gostitelj jih je nabavil na ljubljanski tržnici, menda so bile drage kot žafran, kar rada verjamem. Spomnim se jih kot grozdnim jagodam podobne, s koščico, kakršna je tista pri olivah, in kožico podobno hruškini. Okus pa so imeli kot kakšno kislo jabolko. Stvar se angleško očitno imenuje jujube, kar je ekstra zabavno.

Ker ima zadeva očitno rada lažja tla bo verjetno pomagalo, da sva sadilno jamo zasula z našim prvim kompostom, k ije zorel več let in je bil res rahel kot puhek, verjetno bo potrebno tudi kako rahljanje vsake toliko.

Prebrala se mvse od tega, da rodijo 3 leta do 8 let po sajenju, tak oda se bomo pač pustili presenetiti. Sicer sumim, da bosmo tistih nekaj, kar jih bo morda rodilo, pojedli kar surove, a če nas morda preseneti obilica, poskusimo tudi s piškoti.

Španski bezeg

Včeraj sva kupila španski bezeg – kar v Hoferju, kamor sva sicer prišla po čokolado. Jaz sicer nisem za rože, a ta je simbol sveta, ki ga ja ustvaril moj najljubši pisatelj. Po tem, ko je prejšnji teden umrl in ker je ravno sezona sajenja, sem se odločila, da naj bo to ena redkih rož, ki jo bom posadila.

Vir slike: Lilac Hill Nursery

Latinsko Syringa vulgaris, po slovensko pa majnica ali navadna lipovka, je v bistvu grm, ki menda zraste tudi do 4,5m in je značilen po socvetnih grozdih, ki lepo dišijo. Upam, da cveti do 25. maja (Glorious Revolution), pa čeprav šele po dveh ali trena letih, kolikor nad bi potrebovala nova sadika da zacveti.

Sedaj je treba zanj odkriti primerno mesto na parceli. Menda ima rad sonce in takorekoč vsaka tla, le preveč kisla ne smejo biti. Če ga damo nekam ob skalnjak, na sonce, bo verjetno srečen. O negi sem našla še sledeče:

»Španski bezeg cveti na poganjkih prejšnjega leta, zato ga obrezujemo takoj po cvetenju. Odcvetele cvetove odrežemo do prve stranske veje, ki bo naslednje leto cvetela. Pri tem bodite res natančni, kajti če odrežete prenizko, rastlina ne bo cvetela. Z obrezovanjem ohranjamo grm strnjen in preprečimo, da bi s spodnje strani ogolel. Izrezujemo pregoste veje, veje, ki se križajo ali pri starejših rastlinah tiste, ki so odmrle. Odstranjujemo koreninske poganjke.«

Za naslednji konec tedna je sicer napovedan dež, tako da bo s sajenjem potrebno še nekoliko počakati, razen, če nama uspe kak dan po službi pičiti na sajenje. O slednjem sem sicer našla še tole, pa naj služi kot opomnik, da do sajenja ne bom pozabila:

»Koreninsko grudo pritlikavega španskega bezga namočite v mlačni vodi čez noč. Pripravite ustrezno vdolbino v zrahljani, hranljivi zemlji. Kvaliteto zemlje na vrtu izboljšajte tako, da primešate nekaj komposta in zrnje kravjega gnoja. Koreninsko grudo posadite na ustrezno globino. Vrh koreninske grude naj bo malo pod površino zemlje. Vdolbino zapolnite in dobro potlačite. Takoj zalijte.«

Ker pišejo tudi, da zadeva ne mara suhe zemlje, mislim, da bo treba poskrbeti pred poletjem tudi za spodobno zastirko, ki bo pomagala, da poletna suša, vročina in veter ne bodo odnesli prav vse vlage iz zemlje.

Robide

Robide so prvo jagodičevje, ki bo na 'Primorskem' rodilo po dolgih letih. Prvo sadiko smo dobili kar od soseda, kjer jih je #malizmaj1 smel zobati že lani. kljub temu, da so bolj kiselkaste, kot maline in je nama vleklo usta skupaj, se on ni dal motiti. No, po lanski eni sadiki, imava letos že 3.

Rabide med zorjenjem (Vir: Wikipedia)

Robide so namreč nek tak plevel, ki se razrašča kar sam od sebe. Divjih imamo po celi praceli toliko, da je trnje povsod. To dvoje pomeni ,da je čiščenje zaraščenih predelov parcele težavno, saj se robida vsake toliko zasadi v zemljo in jo je treba pošteno vleči, da jo izpuliš, njeni ostri in močni trni pa pri tem ne pomagajo. Glede na to, da ta isti mehanizem omogoča razmnoževanje rastline pa je to pri želji po sadežih celo plus - še posebej, ker kultivirane robide baje nimajo trnov.

Prav ta način razraščanja pomeni, da je pri sajenju potrebno saditi v večih razmikih (2 je treba še presaditi, torej bo to potrebno upoštevati), literatura pa pravi tudi, da imajo rade veliko hranil, torej bi bilo pametno dodati  nekaj substrata. Rastlina za oporo potrebuje tudi 3 žice, najvišjo na višini 1,8 m, s čimer se omeji rast na 2 m, kar je še mogoče obirati.

Še nekaj napotkov: "Potem ko robide posadimo, porežemo nadzemni del do tal. To je potrebno zato, da bi še isto leto pognali lepi mladi poganjki, rozge, ki bodo prihodnje leto rodile. Požene jih veliko, vendar ji vedno razredčimo na tri do pet. Med letom se bodo obrasle še s stranskimi poganjki, ki jih (dvakrat ali trikrat v rastni dobi) vedno prirezujemo na pet do sedem brstov. Režemo pravokotno, kakšen centimeter od brsta. Ko rozge odrodijo, jih takoj po obiranju izrežemo do tal, s čimer omejimo obolevanje rastline in okužbo mladih rozg. Pri izrezovanju ne puščamo štrcljev, saj v nasprotnem primeru s škarjami čez čas ne bomo več dosegli tal. Zapomniti si velja, da enako do tal režemo pri vseh vrstah jagodičja, pri vrtnicah in drugih trajnicah, če se lotimo izrezovanja poganjkov, opozori sogovornik."

Glede sive plesni, ki jih enda rada napada zaradi vlage, sumim, da nam ni skrbeti, saj bodo dobro prepihane in poleti tudi izsušene :( Robidam grozi tudi rumenenje listov, kadar tla niso dovolj kisla.

In ko bomo imeli kopico robid, bodo gotovo prav prišli recepti za kompote, džeme in podobno.

Pustni kostum: Ewok

Letošnji pust, ki je prišel veliko prezgodaj, smo na ulice peljali malega, 22-mesečnega ewoka. Medtem ko je kostum toleriral, se je hitro določil, da so vsakodnevne palice boljš od ekstra kupljene sulice. In nihče, ampak res nihče v celem mestu (res nihče!), ga ni prepoznal.

Ewok na pohodu v Kranju

Začelo se je tako, da si je malizmaj#1 izbral Dartha Vaderja, oziroma mu ga je izbrala babi, ko smo kupovali novoletna darila. Logično je bilo, da morata imeti otroka ujemajoča kostuma, ampak v kaj obleči  ljubkega 22-mesečnika, ki rekreativno mlati po vsem, kar se znajde v bližini. Spomnila sem se na sliko pustnega ewoka, ki je svoj čas krožila po internetu in pojavil se je ogromen izziv.

Začelo se je z Burdinim krojem za medvedka. In iskanjem primernega blaa. Hvala bogu je imel Svet metraže akcijo, tako da bi na blagu, ki je seveda moralo biti umetno krzno, lahko veliko prihranila, če ne bi zafrknila in kupila dvojno količino blaga, ampak pustimo malenkosti.

Krzna nisem predprala iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je bil kostum mišljen za enkratno uporabo in se tako ali tako ne bi pral, drugič pa zato, ker sem se bala, kaj se bo z njim zgodilo. Sumim sicer, da se ne bi zgodilo dosti, verjetno bi bilo le nekoliko lažje delati. Tako pa so na njem visele dlake drugih krzen z iste police, ki so se seveda veselo lepile na mojo obleko, ko sem šivala, da prahu sploh ne omenjam. Ker kostuma pe vedno nisem oprala, nimam pojma, kaj bi se zgodilo, če bi ga.

Sploh si ne predstavljam, da bi pri prerisovanju kroja uporabljala karkoli drugega, kot uteži.

Je pa krzno, kjer tkanine pod dlakami ni videti, res hvaležno za prerisovanje krojnih delov. Za to sem uporabila kar alkoholni flomaster, na katerega so se dlake sicer lepile, a je vseeno odlično opravil svoje delo. Poleg tega sem prebrala še, da naj bi krzno rezal z britvico (ali olfa nožem), tako da režeš le tkanino, ne pa tudi dlak. Po enem tako izrezanem kosu sem se eksperimentiranju odpovedala. Razumem potrebo pri dolgodlakem krznu, moj pa je imel le kak centimeter dolge dlake, medtem k osem uporabljala 1,5 cm dodatka za šiv. Nobena dlaka torej, ki bi se ujela v šiv, ne bi bila odrezana. Za to (pravočasno) spoznanje sem še posebej hvaležna, saj sem z olfo rezala še enkrat počasneje kot s škarjami.

Nazadnje šivanje krzna niti ni bilo pretirano posebno. Čeprav sem bila vajena zgolj jerseyja, je bilo sicer tako debelo blago vsekakor nenavadno, a nazadnje je šiv le šiv. Druge igle, raven šiv, pa je šlo.

Posebna izziva sta bila dva. Prva so bila ušesa. 2 plasti krzna plus ena plast jerseyja in vse skupaj z dvema gubama .. to je bilo res pestro. Gube sem delala na roke, pa tudi ušesa sem morala na kapuco prišiti na roke. Na ušesih in kapuci sem tudi najprej preverila, kako pomembno je, da res iz vseh šivov potegnem ujete dlake, kar je trajalo skoraj dlje kot šivanje, a je bil ovsekakor vredno časa (in skrivljene pletilke #2,5).

Najprej zašiješ, nato osvobodiš dlake iz šivov. Tako se skrijejo in izdelek je videti bolj organski.

Drugi preizkus je bil rep. Stvar je res sila preprosta, razen če jo poskušaš narediti na stroj. Navodila pri kroju so sicer pisala, da izbereš največjo dolžino šiva, a tudi to ni pomagalo. Nazadnje sem klonila in roke vzela šivanko in zadevo opravila veliko hitreje, kot pričakovano. Ideja je bila namreč, da v navaden oval 'napeljem' nit ob robu tako, da jo bom lahko zategnila in oval nabrala v mošnjo, ki bo nato našira kot repek. Izkazalo se je, da s strojem ni šlo, ker je nit peljal skozi dlae, ročno pa sem jo vodila pod dlakami, le skozi tkanino. Nabiranje je bil otako mačji kašelj. Šivanje na kombinezon malo manj, a vseeno je šlo.

Neznosna preprostost repka.

Skoraj bi pozabila še na zadrgo, ki je bila tudi čisto svojevrsten podvig. Ker šivam samo za mlajše od 5 let se z zadrgami ne srečujem. Dejansk osem nazadnje šivala zadrgo leto nazaj za prvi doma narejeni pustni kostum malegazmaja#2. Tokrat se jo je bilo treba lotiti celo na krzno. No, z živci na koncu in skoraj tresočimi rokami sem se je vseeno lotila, čisto na koncu. Parala sem samo 2x. Prvič, ko sem pozabila, da nimam samo hrbtnega dela in tako kostum zašila skupaj (sprednji in zadnji del - z zadrgo vmes), drugič, ko sem zašla preblizu zobem oziroma v bistvu kar v zobe, ki jih zaradi dlak pač nisem videla. Rezultat je bil presenetljivo odličen, zapete zadrge pa se ne da niti opaziti. Posebnega nasveta ne morem dati, ker mi ni povsem jasno, kako mi je uspelo, a ključni so pač živci.

Zadrga (potrebno jo je bilo krajšati) je terjala kri.

Ker otrok ni hotel nič slišati o pomerjanju kostuma in je kričal kot nor že samo, če sem mu ga pokazala, je kapuca, ki je v Burdinem kroju pač ni bilo, čakala prav do predpustnega večera. Tako je bila malce češka, kot je videti na zgornji fotografiji, ampa vseeno mislim, da je maska povsem prepoznavna. Če nisi bednik, ki gleda samo resničnostne šove in telenovele. Kajne?


Pripis konec l. 2016 :)
Kostum smo včekrat oprali in zgodilo se ni čisto nič. Težko ga je le posušiti, tako da bi morali s pranjem počakati do poletja, ko bi bi ga lahko hitreje posušili na močnem soncu.
Preskusili smo ga tudi na vsakoletnem srečanju ljubiteljv fatazije in znanstvene fantastike Na meji nevidnega v Ljubljani, kjer sta bila odlično sprejeta in tudi ewoka so vsi prepoznali. Yay!

Novo leto 2015

V osmih dneh letošnjih praznikov mi je uspelo narediti kar nekaj projektov. Če je dopust za nekatere priložnost, da predvsem lenarijo, sem jaz v skupini, ki se zažene v svoje hobije. Nekateri kolesarijo, drugi smučajo, jaz pa pač šivam in pletem ...

Začelo se je s šivanjem novoletnih vreč za otroka. To je bil zelo živčen podvig, saj se je malizmaj#2 celo noč zbujal na 20 minut. v 20 minutah človek naredi res zelo malo. Ta noč se je končala z vnetjem ušes, ki ga je fasal malizmaj#2, zato sem na hitro skvačkala toplejšo kapico od tiste, ki jo je imel trenutno. Ker nisem imela pravih gumbov za oči, smo se na hitro odpeljali v Svet metraže, kjer sem našla kamuflažni jersey - tako je nastala vojaška uniforma za malegazmaja#1. Ker je bilo zunaj nepopisno hladno, sem se lotila še neskončnega šala zase. Čisto na koncu je, po sili razmer, prišla še šivana darilna vrečka.

In ves ta čas smo bili odeti v belo :)

Neskončni šal

Pogosto se m izgodi, da kje vidim prejo, ki bi jo rada imela. Včasih se ne uspem zadržati in jo tudi kupim, a težje se je potem odločiti, kaj iz nje narediti. Tako sem pred časom kupila volno z mikrofibro in končno našla projekt zanjo.

 

Neskončni šal! Že nekaj časa se spogledujem z idejo, da bi imela neskončni šal, sedaj pa sem končno našla pravi material zanj. Pletenje s tako volno je bilo, še posebej zaradi velikosti pltilk, res simpatično in hitro, res pa tudi, da bi bilo nemogoče popravljati napake za nazaj, saj se zanke zaradi kosmatenosti komaj vidi. Ampak nositi ga je pa fantastično. Mehek je in topel, točno to, kar bi moral v takem mrazu moral biti. Le prati ga bo verjetno treba ročno.

 

Takole je bil pa viceti med pletenjem - ko je zunaj zapadlo pol metra snega, sem jaz imela sneg na palčki oz. pletilki.

Šivana darilna vrečka

Včeasih je tako, da rabiš tik pred zdajci zaviti darilo, pa v hiši ni primernega papirja ali pa je darilo res zelo neugodne oblike. Recimo oktoglo in ploščato. Ko se sama znajdem pred tako prizkušnjo, vzamem ostanke blaga in šivalni stroj.

To se mi je zgodilo tudi pred tokratnimi prazniki. Zaviti sem morala rojstnodnevno darilo v času, ko sem imela doma le novoletni ovojni papir in stvar je bila, kot rečeno, okrogla in ploščata. V pol ue je nastal zgornji paketek, z dvema rabljenima gumboma in obšitimi robovi.

O zadovoljstvu prejemnika pa še poročam ...