Vrečka za umazano perilo

Če imate v vrtcu malčka, potem veste, da se nesreče dogajaj otudi najbolj izurjenim in je rezervno perilo edina možnost preživetja. V našrem prvem vrtcu, ki je bil eko vrtec, so vzgojiteljice vsem otrokom v skupini sešile platnene vrečke za prenašanje umazanega perila. Tako smo se znebili plastičnih vrečk, ki smo jih nosili domov prva dva meseca in namesto tega uporabljali pralne. Malenkostna sprememba, a odličn lekcija za otroka, da nse da preživeti tudi brez plastike.

Takrat si nisem dosti mislila o tem, a sem v novem vrtcu kmalu spoznala, da me plastika sedaj moti. Tukaj je je bilo celo več, ker so bile vrste za stranišče daljše, poleg tega pa otroke preoblečejo tudi vsakič, ko se malo zmočijo ali malo bolj popackajo s kosilom. Tako smo prve tedne kar dostikrat dobili peril ov plastični vrečki, zato sem se odločila, da svoj novi stroj preizkusim z izdelavo vrečke za perilo.

Nauk projekta:

Težko je napeljati vrvico v kanal, če si ga na polovici preštepal.

Življenje so žrtvovale stare zavese iz počitniške prikolice, ki so jih že načeli molji. Vseeno je bilo mogoče najti dovolj velike kose nepožrtega blaga, pa še dve usklajeni vrsti sem imela že na voljo, kar pomeni, da sem se izognila zame težki nalogi usklajevanja barv.

Izrezala sem torej pravokotni kos blaga (da sem si prihranila en šiv, kar je v bistvu precej nepotrebno), dva ovala (manjšega + večjega, kontrastnega), vzela še kos vrvice in sukanec. Ovala sem prišila na blago in nanju izvezla ime otroka (kot da obstaja možnost, da bi imel še kdo drug od moljev požrto vrečko), dodala kanal za vrvico in sešila robove. V kanalu sem za luknjico naredila kar gumbnico, napeljala vrvico in zadeva je končana. 3 mesece kasneje je nastala še ena, ker je pač prva lahko v pranju.