Predpasniki za vrtec

Šivanje je moj najnovejši hobi oziroma si komaj zasluži ta naziv, saj se komaj kdaj ukvarjam z njim. Ne, da me ne bi veselilo, le časa mi vedno zmanjka. Šivalni stroj je zakopan pod kupom blaga in oblačil, ki potrebujejo krpanje, zato že samo odkopavanje traja približno toliko, kot če bi iskala skelet dinozavra. Opravilo terja tudi približno toliko previdnosti in posledično se ga le redko lotim. Ko je nujno, recimo.

Te dni so nas v vrtcu prosili, da bi pomagali pri šivanju predpasnikov, ki jih bo otrkom prinesel Dedek Mraz. Glede na to, da bi bila to odlična (prisilna) vaja, sem se javila, da naredim enega in če ta uspe, poskusim znova. Mislim, da je vzgojiteljico sicer malcwe začrvičilo, ko mi je razložila, da moram narediti dva všivka, jaz pa sem jo vprašala, kaj to je. Vseeno mi je bil zaupan en komplet blaga za predpasnik, traku za pas in obrobe.

Nauk projekta: 

Če svoje delo pribuckaš na podlago za likanje, je delo oteženo.

Neverjetno, ampak zadeva mi je uspela v prvem poskusu in neskromno bi rekla, da prav dobro. Vzgojiteljica je bila zadovoljna, kritike ni bilo (čeprav bi je bila vesela) in tako sem dobila še dva kompleta. Tokrat sem se zadevo, vsaj delno, spomnila celo poslikati. Sicer ne gre za prav nobeno veliko umetnost, pa vseeno objavljam, ker sem ponosna na svoje začetke in ker bo morda tako kdo dobil idejo za otroški predpasniček. Kar se mene tiče 3-letnik sicer potrebuje kombinezon, če dela karkoli, pri čemer bi se lahko popackal, ampak predpasnik je gotovo ljubkejši.

Stvar je bila sila preprosta - sam predpasnik je preprost lik s spodaj zaobljenimi robovi. Na to sem pripela na polovico zalikano obrobo in zadevo prišila. Res preprosto, saj je še meni uspelo v prvo, nekoliko sem sicer res 'fušala' s spreminjanjem položaja igle. Ampak ker gre za bel šiv na belo obrobo, se fušarija opazi zgolj pod mikroskopom. Aja, pomembno je le, v katero smer gledajo bucike - da jih med štepanjem vlečeš z enim prstom ven.

Nato je delo zahteval pas - trak je bil malce vegasto odrezan, zato sem 'na oko' navznoter zavihala robove po vsej dolžini, zalikala, nato pa še zalikalana polovico. Sočasno sem zalikala na notri rob tudi na koncih. Vse skupaj sem še prebuckala in pripela v to tudi predpasniček sam. In vse skupaj sešila. Stroj se mi je sicer nekoliko zatikal, dokler nisem ugotovila, da moram blago držati bolj napeto in nit se je trgala, dokler nisem navila gumba za napetost niti. Ampak sicer sem preživela z vsemi prsti.