Žižola

Čeprav je Dragi prejšnji konec tedna zažugal, da vsaj dve leti ne misli več saditi (kopati jam), smo ta vikend vseeno spet sadili: španski bezeg, navadni bezeg in žižolo. O slednji nama ni kaj dosti jasno, razen tega, da ima fine plodove, večina pa niti plodov ne pozna. Torej je čas za izobraževanje.

Nezrele žižole (Vir: Wildlife Growers Fruit Tree Nursery)

Žižola oz. navadni čičimak, izvira s Kitajske. Drevo lahko zraste tudi do 10m (ojej, sadilna lokacija vsekakor ni bila pametno izbrana, saj bi v tem primeru metalo senco na figo) in je odporno na sušo in zimske nizke temperature.

Med majem in avgustom cveti, v našem podnebju pa naj bi dozorel oktobra, čeprav upam, da bo to na naši lokaciji vseeno malo prej. S plodovi sva se prvič in zadnjič srečala kaki dve leti nazaj na nekem obisku. Gostitelj jih je nabavil na ljubljanski tržnici, menda so bile drage kot žafran, kar rada verjamem. Spomnim se jih kot grozdnim jagodam podobne, s koščico, kakršna je tista pri olivah, in kožico podobno hruškini. Okus pa so imeli kot kakšno kislo jabolko. Stvar se angleško očitno imenuje jujube, kar je ekstra zabavno.

Ker ima zadeva očitno rada lažja tla bo verjetno pomagalo, da sva sadilno jamo zasula z našim prvim kompostom, k ije zorel več let in je bil res rahel kot puhek, verjetno bo potrebno tudi kako rahljanje vsake toliko.

Prebrala se mvse od tega, da rodijo 3 leta do 8 let po sajenju, tak oda se bomo pač pustili presenetiti. Sicer sumim, da bosmo tistih nekaj, kar jih bo morda rodilo, pojedli kar surove, a če nas morda preseneti obilica, poskusimo tudi s piškoti.

Španski bezeg

Včeraj sva kupila španski bezeg – kar v Hoferju, kamor sva sicer prišla po čokolado. Jaz sicer nisem za rože, a ta je simbol sveta, ki ga ja ustvaril moj najljubši pisatelj. Po tem, ko je prejšnji teden umrl in ker je ravno sezona sajenja, sem se odločila, da naj bo to ena redkih rož, ki jo bom posadila.

Vir slike: Lilac Hill Nursery

Latinsko Syringa vulgaris, po slovensko pa majnica ali navadna lipovka, je v bistvu grm, ki menda zraste tudi do 4,5m in je značilen po socvetnih grozdih, ki lepo dišijo. Upam, da cveti do 25. maja (Glorious Revolution), pa čeprav šele po dveh ali trena letih, kolikor nad bi potrebovala nova sadika da zacveti.

Sedaj je treba zanj odkriti primerno mesto na parceli. Menda ima rad sonce in takorekoč vsaka tla, le preveč kisla ne smejo biti. Če ga damo nekam ob skalnjak, na sonce, bo verjetno srečen. O negi sem našla še sledeče:

»Španski bezeg cveti na poganjkih prejšnjega leta, zato ga obrezujemo takoj po cvetenju. Odcvetele cvetove odrežemo do prve stranske veje, ki bo naslednje leto cvetela. Pri tem bodite res natančni, kajti če odrežete prenizko, rastlina ne bo cvetela. Z obrezovanjem ohranjamo grm strnjen in preprečimo, da bi s spodnje strani ogolel. Izrezujemo pregoste veje, veje, ki se križajo ali pri starejših rastlinah tiste, ki so odmrle. Odstranjujemo koreninske poganjke.«

Za naslednji konec tedna je sicer napovedan dež, tako da bo s sajenjem potrebno še nekoliko počakati, razen, če nama uspe kak dan po službi pičiti na sajenje. O slednjem sem sicer našla še tole, pa naj služi kot opomnik, da do sajenja ne bom pozabila:

»Koreninsko grudo pritlikavega španskega bezga namočite v mlačni vodi čez noč. Pripravite ustrezno vdolbino v zrahljani, hranljivi zemlji. Kvaliteto zemlje na vrtu izboljšajte tako, da primešate nekaj komposta in zrnje kravjega gnoja. Koreninsko grudo posadite na ustrezno globino. Vrh koreninske grude naj bo malo pod površino zemlje. Vdolbino zapolnite in dobro potlačite. Takoj zalijte.«

Ker pišejo tudi, da zadeva ne mara suhe zemlje, mislim, da bo treba poskrbeti pred poletjem tudi za spodobno zastirko, ki bo pomagala, da poletna suša, vročina in veter ne bodo odnesli prav vse vlage iz zemlje.

Robide

Robide so prvo jagodičevje, ki bo na 'Primorskem' rodilo po dolgih letih. Prvo sadiko smo dobili kar od soseda, kjer jih je #malizmaj1 smel zobati že lani. kljub temu, da so bolj kiselkaste, kot maline in je nama vleklo usta skupaj, se on ni dal motiti. No, po lanski eni sadiki, imava letos že 3.

Rabide med zorjenjem (Vir: Wikipedia)

Robide so namreč nek tak plevel, ki se razrašča kar sam od sebe. Divjih imamo po celi praceli toliko, da je trnje povsod. To dvoje pomeni ,da je čiščenje zaraščenih predelov parcele težavno, saj se robida vsake toliko zasadi v zemljo in jo je treba pošteno vleči, da jo izpuliš, njeni ostri in močni trni pa pri tem ne pomagajo. Glede na to, da ta isti mehanizem omogoča razmnoževanje rastline pa je to pri želji po sadežih celo plus - še posebej, ker kultivirane robide baje nimajo trnov.

Prav ta način razraščanja pomeni, da je pri sajenju potrebno saditi v večih razmikih (2 je treba še presaditi, torej bo to potrebno upoštevati), literatura pa pravi tudi, da imajo rade veliko hranil, torej bi bilo pametno dodati  nekaj substrata. Rastlina za oporo potrebuje tudi 3 žice, najvišjo na višini 1,8 m, s čimer se omeji rast na 2 m, kar je še mogoče obirati.

Še nekaj napotkov: "Potem ko robide posadimo, porežemo nadzemni del do tal. To je potrebno zato, da bi še isto leto pognali lepi mladi poganjki, rozge, ki bodo prihodnje leto rodile. Požene jih veliko, vendar ji vedno razredčimo na tri do pet. Med letom se bodo obrasle še s stranskimi poganjki, ki jih (dvakrat ali trikrat v rastni dobi) vedno prirezujemo na pet do sedem brstov. Režemo pravokotno, kakšen centimeter od brsta. Ko rozge odrodijo, jih takoj po obiranju izrežemo do tal, s čimer omejimo obolevanje rastline in okužbo mladih rozg. Pri izrezovanju ne puščamo štrcljev, saj v nasprotnem primeru s škarjami čez čas ne bomo več dosegli tal. Zapomniti si velja, da enako do tal režemo pri vseh vrstah jagodičja, pri vrtnicah in drugih trajnicah, če se lotimo izrezovanja poganjkov, opozori sogovornik."

Glede sive plesni, ki jih enda rada napada zaradi vlage, sumim, da nam ni skrbeti, saj bodo dobro prepihane in poleti tudi izsušene :( Robidam grozi tudi rumenenje listov, kadar tla niso dovolj kisla.

In ko bomo imeli kopico robid, bodo gotovo prav prišli recepti za kompote, džeme in podobno.