Žižola

Čeprav je Dragi prejšnji konec tedna zažugal, da vsaj dve leti ne misli več saditi (kopati jam), smo ta vikend vseeno spet sadili: španski bezeg, navadni bezeg in žižolo. O slednji nama ni kaj dosti jasno, razen tega, da ima fine plodove, večina pa niti plodov ne pozna. Torej je čas za izobraževanje.

Nezrele žižole (Vir: Wildlife Growers Fruit Tree Nursery)

Žižola oz. navadni čičimak, izvira s Kitajske. Drevo lahko zraste tudi do 10m (ojej, sadilna lokacija vsekakor ni bila pametno izbrana, saj bi v tem primeru metalo senco na figo) in je odporno na sušo in zimske nizke temperature.

Med majem in avgustom cveti, v našem podnebju pa naj bi dozorel oktobra, čeprav upam, da bo to na naši lokaciji vseeno malo prej. S plodovi sva se prvič in zadnjič srečala kaki dve leti nazaj na nekem obisku. Gostitelj jih je nabavil na ljubljanski tržnici, menda so bile drage kot žafran, kar rada verjamem. Spomnim se jih kot grozdnim jagodam podobne, s koščico, kakršna je tista pri olivah, in kožico podobno hruškini. Okus pa so imeli kot kakšno kislo jabolko. Stvar se angleško očitno imenuje jujube, kar je ekstra zabavno.

Ker ima zadeva očitno rada lažja tla bo verjetno pomagalo, da sva sadilno jamo zasula z našim prvim kompostom, k ije zorel več let in je bil res rahel kot puhek, verjetno bo potrebno tudi kako rahljanje vsake toliko.

Prebrala se mvse od tega, da rodijo 3 leta do 8 let po sajenju, tak oda se bomo pač pustili presenetiti. Sicer sumim, da bosmo tistih nekaj, kar jih bo morda rodilo, pojedli kar surove, a če nas morda preseneti obilica, poskusimo tudi s piškoti.