Pust 2014: Vitez

Poskusno šivanje za enoletnika je eno, za triletnika, ki točno ve, kaj hoče, pa je zadeva precej bolj kočljiva. Zato sem se odločila, da za starešega sina osnovni kostum kupimo. Čedna tunika, ki smo jo dobili, je imela še meč in ščit, torej je bila odličen začetek, a zdelo se mi je, da potrebuje še nekaj dodatkov, da bo videti kredibilno.

Mali vitez je vlekel poglede celega mesta. LOL šele sedaj sem ugotovila, da smo ga oblačili narobe, seveda bi morala biti 'kapuca' pod tuniko.

V prvi vrsti čelado. Vitez mora imeti nujno čelado. In ker sem predvidela, da bo maškara večino časa preživela zunaj, je ustrezalo, da je čelada iz debele volne, ki ji daje trdnost in hkrati greje malo glavico. Odličen kroj sem našla na Ravelryju. Seveda se je za pusta nazadnje izkazalo, da je vreme precej toplo in je bilo mali glavici že precej vroče, sploh pa je bilo pestro, ko je želel čelado nositi tudi v vrtcu.

Vsak vitez pa potrebuje tudi ščitnike, da mu ne morejo kar tako zbiti meča iz rok ali mu spodrezati nog. Zato nikakor nisem uspela najti nobene ideje na spletu. Sicer sem na Pinterestu našla kar nekaj ščitnikov, a so bili preveč kompliciran in hkrati preveč občitljivi za otroka, ki bo s kostumom počel vse mogoče vragolije. Nazadnje sem se odločila za debelejši filc, ki bo topel in hkrati trpežen. Testne ščitnike pa sem naredila kar na papir - prototipi so tako služili za kroj.

Kroji za ščitnike - na risalni papir.

Zabijanje lukenj in 'oči' v flis je bil svojevrsten užitek, pri katerem mi je, priznam, moral pomagati mož. Njemu je šlo veliko hitreje in bolj gladko. Ko sem skozi napeljala še mehko elastiko je bilo mogoče ščitnik zavezati in hkrati obdržati prožnost, da smo ga lahko oblačili in slačili. A nekaj je manjkalo.

Končani ročni ščitniki.

Dodala sem mu še srebrn obšiv, podobno, kot ga ima tunika in francosko lilijo, prav tako enega, kot ga ima tunika. Za lilijo ni bilo težko - lik z interneta, dvostransko lepljiva medvloga in tanek rumen jersey, ki sem ga že imela doma. Mali je bil neskončno navdušen in sama si laskam, da so ti dodatki postavili piko na i.

Pust 2014: Pingvinček

Že dolgo pred pustom sem odkrila tale zelo simpatičen blog, na katerem ženska ustvarja naravnost fantastične kostume. Zaljubila sem se v njenega pingvina. In si predstavljala, kako bi bil tak ljubek pingvinček lahko tudi moj mali. Sicer sem dvomila v to, da mi ga bo uspelo ustvariti, ampak glede na to, da sem imela 2 meseca, da uspem, sem se odločila za napad.

Končen rezultat le ni bil popoln #fail.

Nakup flisa je bil moj prvi resen nakup blaga - torej da nisem šla v trgovino brez glave, pač pa dejansko z načrtom, kaj potrebujem in koliko. Dejansko mi je uspelo domov prinesti vse, kar se potrebovala in se počasi lotila dela. Kroj osnovne 'oblekice', ki je služila za trup pingvinčku je bil malce problematičen, ker nisem vedela, koliko široka in dolga naj bo, a se je vseeno približno izšlo.

Nauk projekta: Največja neumnost je, da otroku, ki sovraži kape, narediš kostum, ki temelji na kapi.

Nogice so bile druge vrste izzivi. Avtorica originalnega kostuma je namreč pingvinčka namenima otroku, ki še ne hodi, zato so bile nogice zelo provizorične, jaz pa sem računala, da Grega lahko shodi katerikoli dan okoli pusta. Zato sem se morala spomniti lastne variante. Flis sem podložila s plastjo filca, zgornjo plast nogic pa prešila s polnilom. V odprtino sem všila elastiko v širini Gregovega gležnja, da so nogice približno stale na njegovih stopalih. Seveda jih je vseeno konstantno zgubljal, a vseeno.

Tako so nastajale nogice.

Proces šivanja je bil sicer precej zapleten - trajalo je, da sem ugotovila, da potrebujem 'ballpoint' iglo za flis, tudi zato, ker mi je v prodajalni z blagom prodajalec zagotovil, da bo navadna igla dovolj. Dodatna težavaje nastala tudi, ko sem imela na kupu 4 plasti flisa. Marsikaj sem se naučil,a še bolj pa sem ugotovila, da se imam ogromno za naučiti. Če ima kdo predlog kakšne dobre knjige ali spletnega mesta, prosim, na dan z njimi :)

Pa imamo srečnega malega pingvinčka.

Pust 2014

Prvi pust z dvema škratoma in prvi pust, ko sem imela veliko vlogo pri nastajanju njunih kostumov. Prav nekaj posebnega je bil, ni kaj. Za našega najmlajšega, ki ta pust še ni dopolnil prvega leta, sem sešila kostum pingvinčka. Za triletnika, ki je imel svoje predstave o tem, kaj bi bil rad za pusta, sva pol kupila pol sešila in skvačkala kostum viteza.

V akcijo na pustno soboto.

Pustna sobota je bila napotrna kot strela, še posebej, ko je bilo škrata potrebno obleči. Malemu ni bilo čisto nič jasno, zakaj mora imeti tako sumljivo oblačila in zakaj za vraga mu na glavo stalno tlačimo neko tečno kapo.Večji pa je komaj čakal, da se bo lahko oblekel in šel med ljudi. V upanju, da ga nihče ne bo prepoznal.

Uspeh je bil, lahko rečemo, popoln. Na poti v mesto so se ljudje za njim obračali in ga pozdravljali. Zdi se mi, da je pravih pustnih mask že tako malo, da predvsem starejši zelo odobravajo vse, kar ni 'štempljano' in kupljeno. Mihu je bilo v zameno čisto vseeno, če je bila večina punčk nekje med ciganko, čarovnico in princesko, on se je odločil, da mora kot vitez varovati vse. Sicer je imel težave, ker mu je bilo preveč nerodno, da bi katero izmed njih nagovoril, a vseeno. Bilo je fino.

Prva majica (Ottobre)

V začetku moje druge porodniške je mož sklenil, da potrebujem nov hobi in mi kupil šivalni stroj. No, saj je imel prav in že dolgo sem si želela, da bi se naučila šivati. Stroj pa je dolgo stal in sameval in mimo parih zelo preprostih projektov, ni na njem nastalo nič pametnega. Končno se je to spremenilo.

Kupila sem si revijo Ottobre - edino revijo z otroškimi kroji, kar sem jih uspela najti pri nas. Baje se sicer nekaj krojev dobi tudi v Burdah, a tega mi ni uspelo potrditi, poleg tega pa so revije predrage, da bi jih kupil le ta enega ali dva potencialno uporabna kroja. Kakorkoli. Nazadnje sem se le opogumila in lotila enega od krojev.

Neprostovoljni pozer.

Kupila sem jersey, v lepi zeleni barvi, kakršna pristoji mojemu malemuzmaju. Tudi mojemu stroju je bil všeč. Tako zelo, da ga je stalno poskušal pojesti. Čez nekaj časa sem ugotovila, da uporabljam napačno iglo. In potem je postalo bolje. Ne super, ampak bolje.

Končen izdelek ima zelo veliko napak, a vseeno sem blazno ponosna nase. In, kar je najbolje, pikcu je bila všeč. Tako navdušen je nad vsem, kar mu naredim. Do srca segajoče!