Streljanje, eksplozije, pošasti, policisti, hudobci. Tipične fantovske igre, torej. A te igre postajajo vedno bolj agresivne, vedno več je streljanja ,vedno bolj glasen postaja. Malizmaj#1 je načeloma zelo nežen, sočuten in prijazen otrok. Hitro se vklopi v družbo, v vseh vidi prijatelje. A ko postane v igri tako agresiven se vprašam, če stvar morda ni resnejša, kot se zdi.
Sočasno gledam poročila o dogajanju v Palestini. Otroke, ki trpijo, umirajo. In se sprašujem, ali je to res nemogoče preprečiti. V naši generaciji se zdi, da je. Kaj pa v generaciji naših otrok. Kaj lahko storimo? Morsda je odgovor v tem, da naše otroke vzgojimo tako, da jim bo raba orožja nesprejemljiva. Bomo potem našli mir?
Začelo se je s tem, da si je zaželel policijsko postajo. Potem so se mali Lego policisti in hudobci brez konca lovili naokoli. Vse skupaj je bila sila zabavno, saj so se zlobci pred policisti neredko skrili naravnost v zapor, včasih pa so tam prespali tudi policisti. Sčasoma so se začele v bitke vključevati tudi pošasti in se je proti njim začel boriti otrok sam. S puškami in pištolami, ki jih lahko nadomesti vse: prazen tulec bonbonov, penast meč, sestavljene legokocke. Igra je postajala vedno glasnejša, vedno bolj agresivna. Sedaj kriči na pošasti in njegovi dialogi so polni smrti in pobijanja. In počasi me to straši. Kako naj ga prepričam, da taka igra ni dobra? Ponoči se zbuja in toži, da ga pregajanjo pošasti, tako da ta igra očitno ni dobra ne na dolgi, ne na kratek rok.
Odločila sem se, da je nekaj treba narediti v tem smislu. Če sem malemuzmaju#1 do sedaj pred spanjem vedno rekla ,da ga imam rada, bom sedaj to razširila. Od danes naprej mu bom govorila, da upam, da nikoli ne bo šel v vojno. In da ga imam rada. In ko bo starejši, bomo šli v muzej v Kobarid.
Ni komentarjev:
Objavite komentar