Šivana darilna vrečka

Včeasih je tako, da rabiš tik pred zdajci zaviti darilo, pa v hiši ni primernega papirja ali pa je darilo res zelo neugodne oblike. Recimo oktoglo in ploščato. Ko se sama znajdem pred tako prizkušnjo, vzamem ostanke blaga in šivalni stroj.

To se mi je zgodilo tudi pred tokratnimi prazniki. Zaviti sem morala rojstnodnevno darilo v času, ko sem imela doma le novoletni ovojni papir in stvar je bila, kot rečeno, okrogla in ploščata. V pol ue je nastal zgornji paketek, z dvema rabljenima gumboma in obšitimi robovi.

O zadovoljstvu prejemnika pa še poročam ...

Vojaška uniforma

Moj starejši že nekaj časa fantazira samo o vojakih in o tem, kako bo tudi on vojak. Ko seje ponudila priložnost, je bilo torej jasno, da mu moram sešiti vojaško majico, slučajno pa so zraven nastale še vojaške hlače.

Novembra so imeli pri malemzmaju#1 mesec poklicev. Peljali so jih v šolo, povabili gasilce, policaje, poklicno smučarko, ... Nazadnje so otrokom naložili nalogo, da narišejo, kaj bi radi počeli. Ostali so risali gasilce in učiteljice, naš mali je narisal 'bojevnika s pištolo'. Sicer sem proti temu, da sanja o kakršni koli prihodnosti, ki vključuje orožje, a zdi se mi, da mu sedaj ne morem kar vzeti sanj. Skratka, že nekaj časa sem se igrala z mislijo, da bi mu naredila oziroma kupila vojaško uniformo.

Lekcija: Vojaške hlače morajo imeti dovolj globoke žepe, da lahko vanje vrtakneš vodno pištolo.

Obletala sem kar nekaj trgovin in v nobeni nisem dobila nobenih vojaških hlač ali česa podobnega, zato pa se mi je nasmehnila sreča v trgovini z blagom. Našla sem kamuflažni jersey, zraven pa sem vzela še kosmaten sweat za hlače.

Po krojih Mushroom - modificiran (16/4/2014) in Star Man (11/6/2014) iz moje trenutno najljubše revije Ottobre sta nastali majčka in hlače.

Majic sem sedaj naredila že toliko, da ni bilo posebnosti. Nov je le ovratnik, nek polpuli, ki sem ga zrisala sama. 5 cm visok, 80% ožji od izreza, 75% pri vrhu. Čez glavo gre super, je pa res, da ima naš pikec drobno glavico.

Hlače so bile večji podvig. Na slednjih sem se prvič poskusila tudi z žepi - sicer skoraj umrla, ampak otrok je srečen. To je glavno. Buckanja je bilo tokrat precej več kot običajno in naj me vrag pocitra, če mi je jasen smisel lažnega šlica (ki sem ga tako ali tako naredila narobe), ampak zato pa ni bilo likanja, ker na takem materialu ne bi imelo prav nobenega smisla. Določeni šivi niso obležali čisto, kot bi si želela - zaradi predebelega materiala, a vseeno. Sem pa pozabila s flizelinom podložiti del žepov, ki so iz jerseyja - to res ni fino.

Je pa fino to, da se otrok skoraj noče več sleči. Razen, ko gre na sneg. Takrat se sleče, ker je bila prvi dan cela drama, saj se majčka zmočila in jo je zato moral za dve uri sleči. Kaže, da bo treba narediti še eno (dobro, da vedno kupim preveč blaga), sicer je v pranje sploh ne bo hotel dati.

Specialna kapica

Malizmaj#2 je po enem mesecu kašljanja dobil vnetje ušes in čas je bil, da dobi toplejšo kapo. Ker je obseden z racami, sem mu hotela narediti racmana, a mala šobica je čitno pokazala, da račka ne bo sprejeta, da mora biti sovica, kot doslej.

In ja, vem. Vnetje ušes nima nobene zveze s tem, koliko na toplem ušesa so. Ampak ko ti otrok celo not nori in joka, imaš pač takoj slabo vest, saj je imel prej definitivno prehodno in ne zimsko kapico.

Nauk projekta: če otrok hoče sovo, pač dobi sovo.

Skratka, nastala naj bi raca. Racak. Kombinacija besel, rjavkaste in zelene. ko je bila osnovna kapica končana, sem ji dodala še krilca za čez ušesa in malemu razložila, da bo dobil račko, se je skujal, kot se zna samo on. "Sova, u uu", je bilo vse, kar je imel na to temo povedati. Zato je raca dobila velike oči.

Sicer je sedaj videti bolj kot Keroro Gunsou, ampak ni tako pomembno, malizmaj#2 je še vedno zelo ljubek z njo.

Vreča za Dedka Mraza

Silvestrovo je bilo za mojo družino vedno čas druženja, hrane in odvijanja daril. Vsako je moralo biti lično zavito, tudi najmanjša, da smo odvijali tudi do dve uri. V zadnjem času pa me je začelo moriti, da na ta način proizvedem opreveč smeti, zato sem se letos odločila za novoletne vreče.

Ideja je v bistvu prišla s Pinteresta, nanjo pa sem naletela lani, ko sem imela čas in sem vse povprek iskala ideje za praznične dni. No, za šivanje ga je vseeno zmanjkalo, letos pa sem se odločila, da je to, to. Sicer sta otroka glavno darilo dobila skupno, a za vse tiste ostale drobnarije so se vreče super obnesle.

Nauk projekta: Ko šivaš za otroke, morajo pri tem sodelovati.

Vreče same so seveda zelo preproste. Žakelj iz platna, ki se mi je valjal iz neursničenega projekta že kako leto, zlena aplikacija pa je nastala iz jerseyja, ki je ostal po prvih dveh majčkah, ki sem jih kdaj sešila. Nekoliko bolj tečne so bile črke. Ker so aplikacije nastalaje v noči, ko je malizmaj#2 vstajal vsakih 20 mint zaradi (kot se je izkazalo kasneje) vnetja ušes se mi jih res ni ljubilo printati in prerisovati, sem uporabila flike za aplikacije, ki sem jih enkrat v Tschibo programu vzela v Sparu - na zadnji strani so imele folijo, na katero sem brez težav risala s flomastrom. Malo so vegaste, ampak saj otroka tega še dolgo ne bosta opazila ;)

Šarastih gumbov imam doma vsaj za kako kilo, po tem, ko sem enkrat malce podivjala v Tediju. Za svojo vrečo je malizmaj#1 izbral gumbe sam in bil posebej ponosen na velikega pink svetlečega, ki ga je našel. Seveda bi bilo 20 gumbov na vsako vrečo tudi zelo zabavno šivanje, a k sreči sem ugotovila, da zna moj šivalni stroj šivati tudi gumbe. Tako je bilo potrebno samo vozlanje nitk na zadnji strani vreče, ostalo je uredil stroj kar sam. Juhej!

Zadeva se je super obnesla pri otrocih, zato sem se odločila, da jih drugo leto dobiva še mami in oči. Letos je imela mami pod smrekico tako ogromen paket, da bi moral biti žakelj res zelo velik, to pa bi za prihodnja leta postavilo precej nerodne standarde.

Praktična vrečka iz blaga

 

Preda časom sem za svojega najmanjšega škrata šivala vrečke za umazano perilo. (Že v prvem tednu vrtca so se odlično obnesle, saj smo mokre majčke nosili domov vsak dan.)  Tokrat sem izdelovala vrečko za sodelavko.

Videla je namreč Gregove vrečke in prosila, če jo naredim še za njeno hčerko, saj so v trgovinah menda vse plastificirane. In ko sem bila ravno pri tem, sem zadevo še dokumentirala, saj je izdelava res preprosta, izvedba pa bi bila možna, tudi brez stroja - čeprav z več potrpljenja.

 Material:

• 2x kos blaga v36 x š30, priporočam bombaž
• Kos blaga za aplikacije
• Dvostranski centilin, da bo življenje lažje
• 1m vrvice

1. Urežem blago

Tole je res preprosto. Jaz rada uporabim dva različna kosa blaga, seveda oba enake sestave. Možno je uporabiti tudi enako blago, v tem primeru je lahko tudi en (dvojen) kos blaga in en šiv manj. Jaz razlikam dve poli, ju položim enega na drugega, spnem skupaj in na zgornjega izrišem obliko. Nato ju skupaj odrežem.

2. Aplikacije

Pri vrečkah je stvar razmeroma preprosta. V photoshopu napišem črke v ustrezni velikosti in jih sprintam zrcalno. Po potrebi izberem še kako ustrezno silhueto. Tokrat sem delala z blagom, ki je imel simpatičen potisk, zato sem vzela enega od natiskanih motivov.


 

Nato na 'papirnato' stran dvostranskega centilina prerišem potrebne črke (zato zrcalni print) in odrezani kos nalikam na napačno stran blaga za aplikacije. Nato črke odrežem, kot so narisane. Odlepim papir, jih ustrezno razporedim na eno stranico za vrečko (na pravo stran) in nalikam. Hvala bogu je s tem likanje zaključeno.


 

Začne se šivanje aplikacij. V teoriji bi morala uporabiti cik-cak šiv, a se mi ne ljubi komplicirati na teh mini črkah, zato uporabim kar ravnega in riskiram, da se v pranju malce strenajo. Pri večjih motivih, kot tokrat, se vseeno pozabavam s cik-cakom.

Nauk projekta: Črke za aplikacije tiskaj zrcalno. Če pozabiš, pa imej v mislih, da so nekatere že 'po naravi' zrcalne.

3. Sestavljanje

Sledi samo še finiš. 2,5 cm pod rob sprednje stranice (z aplikacijo), našijem gumbnici. Hvala bogu za avtomatizirane šivalne stroje! V mojega vtaknem samo pravo nogo in vanjo mini gumbek, ki je malce večji od premera vrvice, ki jo imam namen uporabiti. Gumbnice naredi kar sam.


 

Potem z opletilnikom ekspresno pošijem 3 stranice in jih zazankam. Ostane le še rob za vstavljanje vrvice. Rob pribuckam zapognjen navznoter in prešijem s trojnim šivom, da bo dobro držal, ker cikc-caku ne zaupam najbolj.


 

Nazadnje vstavim še vrvico - čisto staromodno - z 'ziherco'.

Ker sem samouk in bolj štorasta, mi vse skupaj vzame okoli 3 ure. Nekdo bolj spreten bi bil gotovo fertik v dveh urah. Najtežje so presnete aplikacij.

Rabljena otroška oblačila

Uporaba ali celo nakup rabljenih oblačil za dojenčke in malčke je v zadnjih letih 'in'. Tudi moja fanta nosita pretežno rabljena oblačila, ki smo jih dobili od moje sestre ali celo moje tete. Sem zato slaba mama?

Včeraj sem na nekem forumu prebrala prebir o rabljenih otroških oblačilih. Avtorica je imela popolnoma legitimen problem: oblačila za dojenčka je dobila od različnih prijateljic in ni vedela, kako naj zagotovi, da bo znala vsa tudi pravilno vrniti. Njena razmišljanja pa so zbudila splošno zgražanje o tem, kako nepotrebno je tako mešetarjenje, češ da si lahko privošči nakup novih ali nakup rabljenih. Nekatere so rabljena zmotila v celoti, češ da ubogi malčki potem okoli hodijo v spranih oblačilih.

Kot rečeno, moja fanta nosita oblačila sestrinih dveh otrok, nekatera celo tista, ki sta jih nosila moj bratranec-študent in njegova sestra. (Previjalka, na kateri sta oba mulčka dobivala nove plenice, je bratrančeva.) In ja, nekatera oblačila so malce popackana, druga malce sprana. Večina je odlično ohranjena, saj se je skozi 6 otrok nabralo toliko robe, da je vsak kos nošen le nekajkrat. Nič v primerjavi s tem, koliko jaz, na primer, ponosim svoje obleke.

Spomnim se svojega otroštva. S sestro sva pogosto dedovali oblačila moje tete, ki je bila precej mlajša od moje mame in izredno vitka. To sicer ne pomeni, da nisva imeli novih oblačil - mama nama je pletla in šivala, gotovo tudi kupovala, čeprav se slednjih oblačil praktično ne spomnim. Niso bila pomembna. Dejansko sem komaj pred enim letom zavrgla majico, ki sem jo dobila od tete kakih 20 let nazaj. Bila je oguljena, potrgana, a udobna. Ven sicer nisem šla več v njej, a doma sem jo še vedno nosila.

Skratka, res ne vem, zakaj bi bila izposojena oblačila problematična. Ne gre le za prihranjen denar, ki ga res ni potrebno zapraviti, pač pa tudi za znižanje porabe resursov, ki bi jih izdelava novih oblačil zahtevala. Se pa strinjam s prav tako prebranim komentarjem, da je dvolično, da mamice, ki si za otroke sposojajo oblačila, nobene majice ali hlač ne nosijo več kot eno sezono.

Kaj pa ve, imajo vaši otroci nova ali rabljena oblačila?

Kako vzgojiti pacifista

Sumim, da nisem edina mama, ki komaj čaka, da bodo otroci dovolj veliki, da se bodo tudi sami uspešno zamotili medtem ko se kuha kosilo oziroma si starši vzamemo 10 minut za pogovor. Naš štiriletnik se zna odločno zaigrati sam. A zadnje čase opažam, da so njegove igre zelo agresivne.

Streljanje, eksplozije, pošasti, policisti, hudobci. Tipične fantovske igre, torej. A te igre postajajo vedno bolj agresivne, vedno več je streljanja ,vedno bolj glasen postaja. Malizmaj#1 je načeloma zelo nežen, sočuten in prijazen otrok. Hitro se vklopi v družbo, v vseh vidi prijatelje. A ko postane v igri tako agresiven se vprašam, če stvar morda ni resnejša, kot se zdi.

Sočasno gledam poročila o dogajanju v Palestini. Otroke, ki trpijo, umirajo. In se sprašujem, ali je to res nemogoče preprečiti. V naši generaciji se zdi, da je. Kaj pa v generaciji naših otrok. Kaj lahko storimo? Morsda je odgovor v tem, da naše otroke vzgojimo tako, da jim bo raba orožja nesprejemljiva. Bomo potem našli mir?

Začelo se je s tem, da si je zaželel policijsko postajo. Potem so se mali Lego policisti in hudobci brez konca lovili naokoli. Vse skupaj je bila sila zabavno, saj so se zlobci pred policisti neredko skrili naravnost v zapor, včasih pa so tam prespali tudi policisti. Sčasoma so se začele v bitke vključevati tudi pošasti in se je proti njim začel boriti otrok sam. S puškami in pištolami, ki jih lahko nadomesti vse: prazen tulec bonbonov, penast meč, sestavljene legokocke. Igra je postajala vedno glasnejša, vedno bolj agresivna. Sedaj kriči na pošasti in njegovi dialogi so polni smrti in pobijanja. In počasi me to straši. Kako naj ga prepričam, da taka igra ni dobra? Ponoči se zbuja in toži, da ga pregajanjo pošasti, tako da ta igra očitno ni dobra ne na dolgi, ne na kratek rok.

Odločila sem se, da je nekaj treba narediti v tem smislu. Če sem malemuzmaju#1 do sedaj pred spanjem vedno rekla ,da ga imam rada, bom sedaj to razširila. Od danes naprej mu bom govorila, da upam, da nikoli ne bo šel v vojno. In da ga imam rada. In ko bo starejši, bomo šli v muzej v Kobarid.

Košarkarska majica

Ko sem končno imela delujoč overlock, ga je bilo treba takoj izkoristiti. Čeprav na zelo preprostem projektu, ki ga je, nazadnje, malizmaj#1 zelo lepo sprejel.

Kaj hočeš lepšega, kot projekt, ki zahteva izrez le dveh kosov blaga in vsega skupaj le nekaj preprostih šivov. V reviji Ottobre 3/2014 sem našla majčko brez rokavov, ki jo lahko narediš celo brez obrobe. In to tudi naredila. Nekaj šivov z overlockom in zadeva je bila končana. Sicer sem ga sračkala tudi z navadnim šivalnim strojem, da bi zavarovala konce overlock šiva. Medtem že vem, kako se to naredi pravilno, ampak ok.

Nauk projekta: Tudi slepa kura zrno najde. Vseeno se je smiselno izobraziti, preden se lotiš uporabe novega orodja.

Da ne bi bila majica povsem bedna, sem se odločila, da mu našijem še znak 4, za 4 leta, ki jih bo imel kmalu. Vse skupaj, čeprav narejeno na hitro, je izpadlo precej kul. Kot kakšna košarskarska majica, oziroma 'žogarska' majica, kot se je izrazil malizmaj#1.

Vsekakor sem ugotovila, da je šivanje z overlockom v krogu precej zapleteno, če posebej, če imaš nož v aktivnem položaju. Torej obrobiš kose, nato pa te kose sešiješ skupaj. Kljub temu zapletu, ki je majico skrajšal za dober centimeter, je izdelek kar ok. Očitno bi bil v originalu predolg. :)

Kvak

Nastala je raca. Še ena. Najmlajši je pridelal neko obsesijo z racami, ki je sploh ne znamo pojasniti. Vsekakor pa je pripeljala do tega, da sta se nek večer oba škrata pulila za res grdo kvačkano raco, ki sem jo naredila pred časom na prošnjo starejšega. Prej je seveda nista niti povohala. A ko se je z njo začel igrati Grega, jo je hotal tudi Miha in nazadnje bi spala z njo oba.

No, tako je nastala nova. Malo manj grda, a prav tako brezvezna. Ga-ga! :)

Končno imam overlock

Dobro leto nazaj sem dobila prvi šivalni stroj. Ker ga še danes ne obvladam, sem z veseljem zgrabila izgovor, da potrebujem overlock, če hočem uspešno šivati jersey. In sedaj ga imam, juhej!

Šivalni stroj, ki sem ga dobila, je blazno fin Janome za veliko veliko denarja. Sicer sem nanjo uspela sešiti malemuznaju#2 pustni kostum in malemuzmaju#1 semi-spodobno majico, a vseeno. Povzroča mi zelo veliko preglavic. Nikakor ga ne uspem prepričati, da mi ne bi redno poskušal pojesti jerseyja, ko šivam. Sicer se zavedam, da je verjetno kriva moja neizkušenost in nesposobnost, a vseeno.

No, ko sem se o tem pritoževala znanjki, ki šiva veliko dlje in bolje, kot jaz, mi je svetovala, da za jersey potrebujem overlock. Sicer se praviloma držim načela, da ne kupujem stvari, ki jih nujno ne potrebujem, še posebej, če so drage, a ko se je kmalu za tem pojavila priložnost nakupa overlocka v Lidlu, precej cenejšega, kot bi bil sicer, sem priložnost zagrabila. Še posebej, ker sem ga lahko opravičila s svojim 35. rojstnim dnem (omg!).

Pfaff 1250ol je tako moj. Seveda sem ga malce preguglala in ugotovila, da gre za nek generičen model, ki ga podjetja preoblačijo v svoja ohišja, a nič zato. Težava se je pojavila, ko sem reč prvič preizkusila in ugotovila, da nikakor ne morem pravilno napeti niti. Eno od koles za napetost ni delovalo. Razočaranje na kubik. Ekspresno sva ga vrnila v garancijo in tri tedne ni bilo o njem ne duha ne sluha. A nazadnje se je vrnil in to celo v delujoči obliki. Juhej! Akcija!

Uživancija

Ko sem bila majhna sem počitnice dostikrat preživljala z babico in dedkom na 'Primorskem'. Dedek je imel nad Ajdovščino vinograd in s tem je bilo veliko dela, zato smo po več dni skupaj preživeli tam. Moj najlepši spomin na tiste dni je guganje in spanje v viseči mreži. Spomin, ki so mi ga na 35. rojstni dan oživeli.

Vinograda ni več. Dedek ga je požgal, ko je ugotovil, da so trte stare in jih nihče od nas ni pripravljen oživljati. Vina pač ne pijemo. Tudi mojega dodka ni več. Po dolgem in polnem življenju ga je zapustilo zdravje, on pa je zapustil nas. Primorska, Breg, je ostal. Pred nekaj leti sva se z mojim dragim lotila vzdrževanja preostalega sadnega drevja, lani pa celo posadila 12 novih dreves.

Letos tako praktično vsak vikend preživimo 'gor'. Dela sicer opraviva malo, ker imava vedno sseboj tudi najina lumpa, a vseeno. Všeč nama je, da sta mulca malo v naravi, stran od betona. Kakorkoli.

Letos pa je dragi, skupaj z mojo mamo, posrkbel za odlično presenečenje. Kupil mi je visečo mrežo. Precej bolj fina je od tiste, ki sem jo imela nekoč. Tudi precej večjo nosilnost ima. ;) A zadeva je krasna. Po tem, ko na vročem soncu pokosiš pol sadovnjaka (s koso), se nato zlekneš v visečo mrežo, zagugaš in uživaš. Stvar je fantasična in za kak trenutek se res spet počutim, kot nekoč. Ko je bilo vse brezskrbno in preprosto.

Dekoriranje daril (volna)

Ne pletem še dolgo, a volno imam rada. Samo pisana vrvica je, ampak v njej je toliko možnosti. Ko si otrok jo režeš in lepiš, ko si malce večji otrok izdeluješ cofe. Nato jo pozabiš, če se ne naučiš pletenja ali kvačkanja. Ampak še vedno je v njej toliko potenciala. Sedaj jo včasih rada izkoristim za dekoracijo daril, kadar zmanjka mašen in trakov.

Tole je nastalo, ko smo se odpravljali k moževi družini na rojstnodnevno zabavo. Kot vedno, doma nisem imela primernih trakov ali mašen za darilo, na srečo pa sem imela primerno barvo volne in primeren kroj. Rožica mi je vzela slabe pol ure in njena preprostost je poskrbela, da me je izdelava prav zabavala, še posebej, ker zadnje čase zelo malo kvačkam. Škoda, da ne bo treba zavijati nobenih daril več v bližnji prihodnosti.

Mumintrol

Kvačkanje igrač je svojevrstno veselje. Projekti so kratki, hitri, praviloma preprosti in rezultat je običajno precej ljubek. In ljubko je vedno zadovoljujoče. Tale trolek je nastajal dolgo. Predolgo. Od marca do maja. Namenjen je bil namreč za darilo punci, ki jo v bistvu poznam le malo časa, a me je v tistem kratekm času navdušila s svojo energijo. Zato sem jo hotla z nečim navdušiti. Tako kot je ona vedno navdušila malegazmaja#1.

Tudi mali frajer je z Ravelryja.

Marca sem načrtovala, da jo bom videla in ji lahko nesla Mumina, a se je izkazalo, da bo treba še malo počakati. In tako me je nekako minilo veselje do tega, da bi ga končala. In zato je čakal in čakal in čakal ... No, nazadnje je le prišla priložnost in z njo povezan ekspresen zaključek projekta. Nazadnje sem zadovoljna z njim, čeprav bi bila lahko bolj. A mislim si, da je morda uspel prenesti nekaj tistega, kar je meni prinesla. Moj način reči hvala.

Pust 2014: Vitez

Poskusno šivanje za enoletnika je eno, za triletnika, ki točno ve, kaj hoče, pa je zadeva precej bolj kočljiva. Zato sem se odločila, da za starešega sina osnovni kostum kupimo. Čedna tunika, ki smo jo dobili, je imela še meč in ščit, torej je bila odličen začetek, a zdelo se mi je, da potrebuje še nekaj dodatkov, da bo videti kredibilno.

Mali vitez je vlekel poglede celega mesta. LOL šele sedaj sem ugotovila, da smo ga oblačili narobe, seveda bi morala biti 'kapuca' pod tuniko.

V prvi vrsti čelado. Vitez mora imeti nujno čelado. In ker sem predvidela, da bo maškara večino časa preživela zunaj, je ustrezalo, da je čelada iz debele volne, ki ji daje trdnost in hkrati greje malo glavico. Odličen kroj sem našla na Ravelryju. Seveda se je za pusta nazadnje izkazalo, da je vreme precej toplo in je bilo mali glavici že precej vroče, sploh pa je bilo pestro, ko je želel čelado nositi tudi v vrtcu.

Vsak vitez pa potrebuje tudi ščitnike, da mu ne morejo kar tako zbiti meča iz rok ali mu spodrezati nog. Zato nikakor nisem uspela najti nobene ideje na spletu. Sicer sem na Pinterestu našla kar nekaj ščitnikov, a so bili preveč kompliciran in hkrati preveč občitljivi za otroka, ki bo s kostumom počel vse mogoče vragolije. Nazadnje sem se odločila za debelejši filc, ki bo topel in hkrati trpežen. Testne ščitnike pa sem naredila kar na papir - prototipi so tako služili za kroj.

Kroji za ščitnike - na risalni papir.

Zabijanje lukenj in 'oči' v flis je bil svojevrsten užitek, pri katerem mi je, priznam, moral pomagati mož. Njemu je šlo veliko hitreje in bolj gladko. Ko sem skozi napeljala še mehko elastiko je bilo mogoče ščitnik zavezati in hkrati obdržati prožnost, da smo ga lahko oblačili in slačili. A nekaj je manjkalo.

Končani ročni ščitniki.

Dodala sem mu še srebrn obšiv, podobno, kot ga ima tunika in francosko lilijo, prav tako enega, kot ga ima tunika. Za lilijo ni bilo težko - lik z interneta, dvostransko lepljiva medvloga in tanek rumen jersey, ki sem ga že imela doma. Mali je bil neskončno navdušen in sama si laskam, da so ti dodatki postavili piko na i.

Pust 2014: Pingvinček

Že dolgo pred pustom sem odkrila tale zelo simpatičen blog, na katerem ženska ustvarja naravnost fantastične kostume. Zaljubila sem se v njenega pingvina. In si predstavljala, kako bi bil tak ljubek pingvinček lahko tudi moj mali. Sicer sem dvomila v to, da mi ga bo uspelo ustvariti, ampak glede na to, da sem imela 2 meseca, da uspem, sem se odločila za napad.

Končen rezultat le ni bil popoln #fail.

Nakup flisa je bil moj prvi resen nakup blaga - torej da nisem šla v trgovino brez glave, pač pa dejansko z načrtom, kaj potrebujem in koliko. Dejansko mi je uspelo domov prinesti vse, kar se potrebovala in se počasi lotila dela. Kroj osnovne 'oblekice', ki je služila za trup pingvinčku je bil malce problematičen, ker nisem vedela, koliko široka in dolga naj bo, a se je vseeno približno izšlo.

Nauk projekta: Največja neumnost je, da otroku, ki sovraži kape, narediš kostum, ki temelji na kapi.

Nogice so bile druge vrste izzivi. Avtorica originalnega kostuma je namreč pingvinčka namenima otroku, ki še ne hodi, zato so bile nogice zelo provizorične, jaz pa sem računala, da Grega lahko shodi katerikoli dan okoli pusta. Zato sem se morala spomniti lastne variante. Flis sem podložila s plastjo filca, zgornjo plast nogic pa prešila s polnilom. V odprtino sem všila elastiko v širini Gregovega gležnja, da so nogice približno stale na njegovih stopalih. Seveda jih je vseeno konstantno zgubljal, a vseeno.

Tako so nastajale nogice.

Proces šivanja je bil sicer precej zapleten - trajalo je, da sem ugotovila, da potrebujem 'ballpoint' iglo za flis, tudi zato, ker mi je v prodajalni z blagom prodajalec zagotovil, da bo navadna igla dovolj. Dodatna težavaje nastala tudi, ko sem imela na kupu 4 plasti flisa. Marsikaj sem se naučil,a še bolj pa sem ugotovila, da se imam ogromno za naučiti. Če ima kdo predlog kakšne dobre knjige ali spletnega mesta, prosim, na dan z njimi :)

Pa imamo srečnega malega pingvinčka.

Pust 2014

Prvi pust z dvema škratoma in prvi pust, ko sem imela veliko vlogo pri nastajanju njunih kostumov. Prav nekaj posebnega je bil, ni kaj. Za našega najmlajšega, ki ta pust še ni dopolnil prvega leta, sem sešila kostum pingvinčka. Za triletnika, ki je imel svoje predstave o tem, kaj bi bil rad za pusta, sva pol kupila pol sešila in skvačkala kostum viteza.

V akcijo na pustno soboto.

Pustna sobota je bila napotrna kot strela, še posebej, ko je bilo škrata potrebno obleči. Malemu ni bilo čisto nič jasno, zakaj mora imeti tako sumljivo oblačila in zakaj za vraga mu na glavo stalno tlačimo neko tečno kapo.Večji pa je komaj čakal, da se bo lahko oblekel in šel med ljudi. V upanju, da ga nihče ne bo prepoznal.

Uspeh je bil, lahko rečemo, popoln. Na poti v mesto so se ljudje za njim obračali in ga pozdravljali. Zdi se mi, da je pravih pustnih mask že tako malo, da predvsem starejši zelo odobravajo vse, kar ni 'štempljano' in kupljeno. Mihu je bilo v zameno čisto vseeno, če je bila večina punčk nekje med ciganko, čarovnico in princesko, on se je odločil, da mora kot vitez varovati vse. Sicer je imel težave, ker mu je bilo preveč nerodno, da bi katero izmed njih nagovoril, a vseeno. Bilo je fino.

Prva majica (Ottobre)

V začetku moje druge porodniške je mož sklenil, da potrebujem nov hobi in mi kupil šivalni stroj. No, saj je imel prav in že dolgo sem si želela, da bi se naučila šivati. Stroj pa je dolgo stal in sameval in mimo parih zelo preprostih projektov, ni na njem nastalo nič pametnega. Končno se je to spremenilo.

Kupila sem si revijo Ottobre - edino revijo z otroškimi kroji, kar sem jih uspela najti pri nas. Baje se sicer nekaj krojev dobi tudi v Burdah, a tega mi ni uspelo potrditi, poleg tega pa so revije predrage, da bi jih kupil le ta enega ali dva potencialno uporabna kroja. Kakorkoli. Nazadnje sem se le opogumila in lotila enega od krojev.

Neprostovoljni pozer.

Kupila sem jersey, v lepi zeleni barvi, kakršna pristoji mojemu malemuzmaju. Tudi mojemu stroju je bil všeč. Tako zelo, da ga je stalno poskušal pojesti. Čez nekaj časa sem ugotovila, da uporabljam napačno iglo. In potem je postalo bolje. Ne super, ampak bolje.

Končen izdelek ima zelo veliko napak, a vseeno sem blazno ponosna nase. In, kar je najbolje, pikcu je bila všeč. Tako navdušen je nad vsem, kar mu naredim. Do srca segajoče!

Obletnica poroke z ljubkim zombijem

Pred petimi leti sva se dobro znašla. Najina poroka je, sicer nenačrtovano, padla ravno na kvazi praznik zaljubljencev. Obdarovanje z rožami na obletnico zato sicer odpade in na preizkusi je kreativnost.

Žal sem večino časa zelo slaba žena. Če sem na porodniški imam polne roke dojenčka in zato ne poskrbim za kakšna pametna darila, če sem v službi pa je ponavadi še slabše. Letos sem se zato odločila, da bom dragemu naredila nekaj posebnega in mu istočasno pokazala še, da cenim njegova darila. Za novo leto mi je namreč kupil simpatično krnjigo v navodili za kvačkanje zombijev.

Zverinica je bila presenetljivo preprosta za izdelavo, čeprav bi bilo lažje, če bi vedela, kaj je 'eyelet'. Najbolj zabaven del je bil požig roke. Kibernetski zombi ima namreč žice v roki, ki se jih je vidi skozi rano. Rana nastane tako, da skvačkano roko razrežeš, a da volna ne podivja po svoje in roka razpade, je 'rano' potrebno požgati. Odprt ogenj seveda ne pride v poštev, zato je prišel prav spajkalnik. Žganje akrilne preje je noro smrdelo. In je bilo hkrati noro razburljivo.

Romantičen šal

Ročna dela so zame taka hecna reč. Sumim, da ne bom nikoli dobila dovolj zaupanja v svoje sposobnosti, da bom lahko brez oklevanja komurkoli podarila svoje delo. A vsake toliko me vseeno premaga in zaželim si, da bi komu, ki mi je blizu, podarila kakšen svoj izdelek. Tokrat je bila taka priložnost.

Za sodelavko, ki jo imam zelo rada, sem že nekaj časa želela narediti šal oziroma ruto. Rada in pogosto jih nosi, vendar je njen stil zelo specifičen. Druga sodelavka mi je pomagala izbrati kroj a delo je eno leto stalo, ker nisem mogla najti prave volne. Nazadnje sem se morala zadovoljiti s povsem drugo izvedbo, ki je v veliki meri spremenila izbrani model.

Hitra fotka, preden je šel v prave roke, pa še zazankan ni bil ;)

A nazadnje je projekt postal precej zabaven in simpatičen, vsaj meni. Izdelek je bil mehak in prijeten, bojim pa se, da ni povsen zadel njenega sloga. Vseeno sem ji ga podarila in upam, da vsaj misel šteje.